Integralna teorija prihodnosti Evropske unije
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike financiranje je na podlagi javnega razpisa za so-financiranje raziskovalnih projektov za leto 2019 v financiranje izbrala naslovni projekt pod prijavo št. 300 v trajanju od 1.7. 2019 do 30.6. 2022.
Glavno raziskovalno vprašanje tega raziskovalnega projekta, kakšna je prihodnost Evropske unije in kako jo lahko uresničimo?, je tako velikega teoretičnega in praktičnega pomena. V teoretičnem smislu gre za najpomembnejši izziv, s katerim so danes soočeni raziskovalci evropske integracije. To vprašanje je umeščeno v jedro nacionalnih in nadnacionalnih političnih razprav in je zaradi tega nujno seglo tudi do državljank in državljanov EU. V bistvu gre za prvenstveno politično vprašanje EU, saj zadeva njeno vzdržnost, obstoj integracijskega procesa danes in v bodoče. Politični odgovori na politična vprašanja so vselej usmerjeni v prakso, v smeri doseganja konkretnih institucionalnih sprememb. Vendar pa je cilj političnih odgovorov lahko uspešno dosežen le, upoštevaje druge omejitve procesa družbene konstrukcije realnosti, če so ti odgovori utemeljeni s koherentnimi teorijami.
Prvi znanstveni cilj te raziskave bo zato zakopati se v in osvetliti temeljne teorije, ki trenutno podčrtujejo (politične) razprave v EU v zvezi z vprašanjem namenov in ciljev EU ter različnih modalitet njenega obstoja v prihodnosti. Drugi znanstveni cilj je izmed vseh teh teorij izbrati tisto najbolj prepričljivo v smislu njene opisne natančnosti, razlagalne prepričljivosti ter normativne privlačnosti. In slednjič, na podlagi tako izbrane teorije razviti nov ustavni dizajn EU, ki ji bo omogočil odgovoriti na najbolj pereče praktične izzive v prihodnosti, kot so: ustavni izzivi, ekonomski izzivi, izzivi varnosti in obrambe, kakor tudi etični izzivi obstoja pravičnosti znotraj EU.
Na podlagi tako opredeljenih raziskovalnih ciljev bo razvita t. i. integralna teorija prihodnosti EU. Ta bo poglobila, razvila naprej in prilagodila novim praktičnim izzivom obstoječa dognanja klasične ustavne teorije EU, ki je svoj vrh dosegla v letih do 2005. Na ta način bo področje študij EU lahko dobilo nov zagon za nove teoretične razprave, ki bodo, kot poprej, lahko imele velik vpliv ne samo v akademskih, ampak tudi političnih krogih, ter slednjič v sami praksi. Razvoj integralne ustavne teorije prihodnosti EU je tako sam po sebi izjemno ambiciozen raziskovalni načrt. Toda naši pričakovani raziskovalni rezultati se raztezajo še dlje. Najbolj izviren del projekta tiči v predpostavki, ki v nasprotju s prevladujočim pristopom zagovarja stališče, da EU zahteva ustavno obliko, s pomočjo katere bi se premaknila onkraj sedanjega hibridnega, dvoumnega sui generis značaja, ki se je izkazal kot nezmožen za mobilizacijo politične domišljije, kaj šele politične in državljanske podpore državljanov EU. Prevladujoča negativna sui generis definicija značaja EU, za katero je značilno vztrajanje, da EU ni niti država niti mednarodna organizacija, se mora umakniti pozitivni opredelitvi EU. Ta mora jasno pojasniti, kaj EU je oz. kaj naj bi postala, namesto da še naprej poudarjamo, kaj naj ne bi bila. Z drugimi besedami, tisto kar EU potrebuje v strukturnem ustavnem pomenu je ustavna oblika, struktura z identiteto, ustavni okvir, torej nova ‘strojna oprema’, na podlagi katere bi EU lahko vzdržno delovala kot ekonomska, varnostna, obrambna in politična unija. Ta strojna oprema bi, seveda, morala biti opremljena tudi s ‘programsko opremo’, ki bi zagotavljala njeno delovanje.
Zato, na kratko, je temeljni izvirni prispevek tega raziskovalnega projekta pričakovati v razvoju nove, seveda vseskozi v prenesenem smislu, strojne in programske opreme za delovanje EU, kakor tudi v vzpostavitvi pogojev za proces, ki bo privedel do njiju. Tridimenzionalno izvirno normativno stališče, ki ga zagovarja raziskovalni projekt, je zato naslednje. Prvič, EU mora začeti nov ustavni proces. Drugič, na tej osnovi se mora EU vzpostaviti kot zveza – posebna federalna ustavna oblika, ki ni ne federalna država ne konfederacija. Ta ustavna oblika bo lahko delovala le, če bo sledila normativnim smernicam pluralizma. Ali še drugače, sprožitev ustavnega procesa je akt ustanovitve. Zveza je ustavna oblika, torej strojna oprema, ki bo izšla iz ustavnega procesa. Normativni duh pluralizma pa je, tretjič, tista programska oprema, ki bo zagotovila učinkovito in, vsaj upati je tako, tudi vzdržno delovanje ter obstoj Unije.
